Ko začenjamo z varjenjem piva je super, če imamo okoli sebe nekoga, ki to že počne. Vsak mali nasvet na začetku pride prav, pa ne samo na začetku.
Moje prvo pivo je bilo zvarjeno 1. 1. 2021. Na to sem bil pripravljen že kar nekaj časa, vendar nisem zbral poguma za to prvo kuho. To ni bila novoletna zaobljuba vendar zaobljuba novoletnega dne, zgodnje jutro me je premagalo. Dovolj je bilo izgovorov, lotil sem se kuhe ter zvaril svoje prvo pivo, lager pivo.
Ker seveda nisem imel praktičnih izkušenj sem se precej lovil, porabil čisto preveč časa ter izgubil kakšen dober živček, kajti nisem vedel kaj so lahko potencialne napake pri samem postopku. Prepričan sem namreč bil, da se mi bo moje pivo ponesrečilo. Motna rjava barva pri pretakanju v fermentor, ogromno usedline, slad zmlet skoraj kot moka, panika o preveliki izpostavljenosti CO2 ter mrzla sparge voda, ki sem jo pozabil segreti. Če preskočim fermentacijo ter zorenje, prvi požirek piva, neopisan užitek, ki pa si ga nisem pustil uživati v celoti saj sem iskal napake v okusu.
Rabil sem nekaj potrditev, nato pa je bil občutek res neverjeten. Takrat sem vedel, da to ni bilo zadnje pivo, ki sem ga zvaril, vendar sem v naslednjih dveh kuhah prišel do odločitve. Začel sem kuhati piva stila ale. Lager namreč potrebuje bistveno več časa za fermentacijo in zorenje na hladnem, jaz pa sem hotel variti čim bolj pogosto.
Tu se je porodila ideja ter želja po eksperimentiranju z okusi. Tu sem si zadal, da bom poskusil vse sam, nebom prekuhaval obstoječih receptov, temveč sam poiskal kombinacije, ki delujejo. Začel sem uporabljati slade, ki niso tipični za varjenje ale stila piv, uporabljal sestavine, ki so mišljene za izdelavo lagerjev pri nizkih temperaturah, sam pa sem jih varil pri visokih. Ko sem se prebijal čez skuhane serije piv sem vsako posebej razčlenil ter jo skuhal večkrat, odvzel določene sestavine, slade, hmelje, ki sem jih kombiniral, eno po eno, da sem res lahko ugotovil kaj vsaka od njih prinese k okusu. Na tak način sem brez kakršnega koli predznanja počasi začel pridobivati izkušnje, z vsako novo serijo pa zelo vneto in neučakano čakal na povratne informacije prijateljev, ki so uživali v mojih novih pivih.
Spomnim se, da sem imel kar nekaj časa izzive z peno. Nikakor je nisem znal do dobra razviti. Ker sem izčrpal vso literaturo, ki mi je bila na voljo, youtube ter forume sem začel v svoja piva pri stekleničenju dodajati več dekstroze, sladkorja, v upanju, da se pena bolje razvije. Sprva je izgledalo, da sem našel rešitev, saj je pena na začetku res prišla hitreje, vendar se je kasneje razvila v pivski vulkan. Takrat si nisem mogel predstavljati, da se rešitev skriva le v parih stopinjah celsius v času zorenja.
Izkusil sem tudi kaj se zgodi, če se pivo okuži ob uporabi novega plastičnega kotla za fermentacijo. Nisem bil dovolj pozoren na prasko v notranjosti, katera se ni razkužila. Rezultat je bil kot, da bi pil pivo z okusom po plastiki. Nato še kaj se zgodi, če stekleničimo v razkuženo steklenico. Poseben dogodek je bil tudi fermentor, ki mu je odpihnilo pokrov zaradi prevelike količine piva, močne fermentacije ter premalo prostega notranjega prostora. Pa še nezgoda mnogih domačih pivovarjev – kvasovke, ki niso bile aktivne. Odkljukal sem tudi izkušnjo nerazporejenega batch priminga.
Mislim, da bi lahko še lep čas pisal o kiksih ter spodrsljajih. Vendar me je vsak od njih, bika kakršen sem, lačnega rešitve in novih uspehov popeljal naprej. Danes sem razvil strast do eksperimentiranja z različnimi žiti, tipi ječmenov, dodatki, sadjem ter zelišči. Varjenje je postala moja strast. Ne morem opisati vseh občutkov ob tem, to je postalo nekaj kar mi pomeni vse. V začetku letošnjega leta niti pomisliti nisem upal, da bi lahko bil kjer sem danes.
Da je temu tako, pa se imam seveda zahvaliti tudi dobrim ljudem okoli sebe, cvetkam, brez katerih ne bi bil tako daleč na svoji poti, mojih prijateljev, družine ter projekta PONI RRA LUR, o katerem bom povedal več na slednjič, do takrat pa na zdravje.